Kanarci malo drugače

Če nam kdo omeni, da je bil na Kanarskih otokih, verjetno mislimo, da je tja odšel na kakšen surf kamp ali pa v zimskih mesecih na plažo gret svoje kosti. Oboje je seveda mogoče in povsem verjetno, vendar se sredi Atlantika da početi še marsikaj drugega.

Mi smo se na največji otok Tenerife podali na 11 dnevni aktivni oddih. Večinoma smo se potili na gorskih kolesih, nekaj dni pa smo si zapolnili s pohodi po izjemno raznoliki pokrajini otoka. Izbira pohodov / izletov je izredno pestra, poleg tega lahko dan zaključimo s skokom v ocean.

Glavna atrakcija Tenerifa je zagotovo narodni park Teide (Parque Nacional de las Cañadas del Teide), ki predstavlja ogromen vulkanski krater z obsegom neverjetnih 48 kilometrov. Ustanovljen je bil leta 1954, od leta 2007 je tudi na seznamu UNESCO, poleg tega zaseda prvo mesto po površini in obiskanosti med vsemi narodnimi parki v Španiji.

Po njegovem dnu na približno 2200 metrov nad morjem teče asfaltirana cesta za avtomobile ter kar nekaj kilometrov poti namenjenih izključno pohodnikom. Tu se lahko počutite kot astronavt, saj je površje kraterja precej podobno tistemu na Marsu z drobnim in bolj grobim rdeče-črnim vulkanskim peskom ter le dobro prilagojeno vegetacijo. Morda ne boste tako lahkotni in poskočni kot bi bili na Marsu, sploh če ga boste obiskali v poletni vročini.

V osrednjem delu kraterja pa se bohoti kar 3718 metrov visoki Pico del Teide, najvišji vrh Španije. Proti vrhu se lahko podate po markirani poti, vendar na višini 3555 metrov ne bodite presenečeni nad gručo ljudi, ki je do tja porabilo le 8 minut s kabinsko žičnico. Za zadnji del poti pa boste v vsakem primeru potrebovali brezplačno dovolilnico, ki jo dobite v pisarni parka.

Spodaj pa vam predstavljamo dva pohoda, ki sta na »to do list«, če obiščete Tenerife.

Masca – Playa de Masca – Masca

Gotovo je eden izmed bolj priljubljenih izletov za pohodnike iz vasice Masca do istoimenske plaže na severo-zahodu otoka. Že sam dostop do vasice je precej zanimiv, saj do nje z avtom pridemo po izredno ozki vijugasti cesti. Ozka kot v Piranu, vijugasta kot na prelazu Vršič. Seveda ti družbo delajo ostali rent-a-cari in njihovi »talentirani« vozniki. Vendar je vse poplačano ob prvem pogledu na Masco, ki simpatično stoji na grebenu med dvema kanjonoma.

Z malo sreče dobiš parkirno mesto za avto, se sprehodiš mimo štantov s spominki, turistov in mini bifejčkov do odcepa, ki vodi v kanjon. Tabla, da je pot zasuta in nevarna zaradi padajočega kamenja, nikogar izmed mimoidočih ne moti, tudi mi se začnemo spuščati v barranco (kanjon po špansko). Pot je dinamična, skakanje s skale na skalo, hoja skozi trsje, mimo mlakuž z vodo, vse prej kot dolgočasna. Palm in kaktusov je vedno manj in že smo globoko v notranjosti  in pogled navzgor razkrije našo majhnost v primerjavi z več sto metrov visokimi previsnimi stenami kanjona. Vonj morja je vedno močnejši in po približno uri in pol hoje se pred nami pokažejo lomeči se valovi in čudovita plaža. Dostopna je le iz Masce zato na njej ni prav veliko ostalih ljudi. Čas za shortse in metanje v valove. Sol iz »švica« zamenja sol iz oceana.

Od tu večina ljudi izkoristi možnost prevoza do bližnjega obmorskega kraja Les Gigantes z ladjico, na kateri obljubljajo tudi opazovanje delfinov. Ker nam uro in pol hoje ni bilo dovolj, smo se po isti poti odpravili nazaj do Masce in našega avta. Trud je bil poplačan, saj smo bili tokrat praktično sami v kanjonu. Družbo so nam delale le koze, ki so prišle pit vodo. Sonce se je že skrilo za stene, ideja o pivu na cilju pa je hitrost hoje drastično povečala in kot bi mignil smo že sedeli na vetrovni razgledni terasi bifejčka v Masci.

Punta del Hidalgo – El Batan – Punta del Hidalgo

Ogledali in prehodili smo tudi kanček severno-vzhodnega dela Tenerifa. Avtocesto so napletli dobršen del poti okrog otoka, tako da smo se hitro znašli v obmorski vasici Punta del Hidalgo.

Takoj za začetek grizenje kolen v strm a dokaj kratek klanec mimo živobarvnih hiš in rahlo živčnih psov. Na vrhu vasi se odpre pogled na ocean in plantaže banan, mi pa jo mahnemo naprej. Kmalu se odcepimo z markirane poti na star opuščen vodni kanal. Sledi hoja po kanalu, ki se vije po robu kanjona in občasno zavije celo v tunel (najdaljši okrog 100 m). Na mestih je kanal bolj zaraščen in je potrebno hodit po njegovem robu, drugje pa je rahlo previsen in se stiskamo bolj ob stene kot mravljinčki. Kač, mimogrede, na Tenerifu ni, kar je dokaj pomirjujoč podatek, ob nenehnem šumenju v grmovju ob poteh.

Ko prehodimo cel kanal, se dvignemo gor na greben s sosednjim kanjonom po katerem se bomo vračali nazaj. Nekoliko se zgubimo, a vseeno kmalu dosežemo edino vasico ob poti El Batan. Kava, kokakola in sladoled v edini gostilnici v družbi starih mam in atov. Raven sladkorja v krvi se dvigne na primeren nivo in pripravljeni smo za povratek.

Spustimo se v sosednji kanjon po katerem prav tako poteka vodni kanal, a v vodniku piše, da je prvi del težko prehoden, zato začnemo po dnu kanjona. Ker je vodni kanal vedno višje, se odločimo splezati do njega. Malo plazenja mimo kaktusov in drugega šavja in ponovno smo v kanalu, ki mu sledimo do povratka v Punta del Hidalgo. Štoparica se ustavi pri približno petih urah ( kar vključuje tudi izgubljanje na poti, coffee brake in trenutke za paparazze).


Foto: Tevž Černigoj

Pusti komentar

Tvoj email ne bo objavljen.

*

Lahko uporabiš HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>