Nova Zelandija & kolo

Nova Zelandija, dežela Gospodarja prstanov in unikatne flore in faune, je mamljiva za vse popotnike in pustolovce. V času, ko je pri nas že skorajda zima, se tam poletje šele začenja. Če je Kiwi land res podoben Sloveniji in če so pogoji za kolesarjenje in hiking res tako odlični je šel preverit Tevž Černigoj. Trimesečno avanturo v Novi Zelandiji bo zapisoval v dnevnik, ki ga bomo objavljali na naši strani. Njegov cilj, prekolesariti in prehoditi čim večji del Nove Zelandije. Njegovi zapisi so zelo podrobni in zanimivi, priporočeno branje vsem entuziastom in popotnikom. Lets go Tevž! 

Sicer pa Tevž tudi poklicno pogosto poganja pedala. Obiskovalce Ljubljane vodi na kolesarske izlete po turistično manj obiskanih točkah naše prestolnice. Vsekakor dobra alternativa za tiste, ki želijo videti več kot le Tromostovje in stari del mesta.

Kauarueanga Vally | Moss Creek Camp | Štart s kolesom | Naslednji dan | Uspešen dan na kolesu | Day off in ledenik | Spet ledeniki in spet dež | Jezero Paringa | Plaža | Jezero Hawea  |  Od jezera Hawea do jezera Wanaka |  Roys Peak | Wanaka-Queenstown preko Crown Range | Jezero Wakatipu | Dan počitka v Kinlochu | Nazaj v Queenstown | Vzpon na Ben Lomond | Parnik čez jezero in makedam | Dolg dan mimo Te Anau | Homerjev tunel in Milford sound | Obrat proti severu | Mimo Cromwella proti prelazu Linds | Prelaz in resnim goram nasproti | Ledenik in jezera pod goro Cook | Ob vodnem kanalu | Jezero Tekapo | Geraldine | Ravnica| Banks Peninsula | Akaroa | Zadnji dan na kolesu

KAUARUEANGA VALLEY 

Po nekaj dnevih spoznavanja z Aucklandom sem imel mesta dovolj in čas je bil za prvi pobeg v naravo. S seboj sem imel le šotor, pohodne čevlje in potrebno opremo za preživetje. Začetek prve ture ni bil ravno uspešen. Ko sem kot edini gost v kampu na začetku doline, postavil šotor in se razgledal po okolici, je začelo deževati. Ni mi preostalo drugega, kot da se odpravim čim prej spat in upam na boljši jutri.

Naslednji dan sem se odpravil proti Pinnacles. Že po nekaj minutah mi ustavi avto, tudi oni so namenjeni tja kot jaz, super prisedem in gremo, prišparam 9 km hoje. V kampu na koncu ceste postavim šotor in dam sušit mokro robo. Danes imam srečo z vremenom in pot do vrha je urejena in nekajkrat prečka potoke s swinbgridgi. Te poti so uporabljali, ko so sekali drevesa Kauri. V letih od 1870-1920 so praktično posekali vse, le en procent je ostal. Drevesa so bila ogromna, stara od 600 do 1000 let. To je bil velik biznis.

Po dveh urah hoje sem pri koči, kjer se končno vidi vrh. Od koče in skoraj do vrha so stopnice, malo klinov in dve lojtri a nič previsnega. Na vrhu pa super razgled na vzhodno obalo Coromandla, vidi se tudi Tairua in proti kraju Thames. Imel sem res srečo z vremenom in razgledom. Nazaj grede je sicer še kratka ploha, a to ni pokvarilo vtisa po razgledu. Ustavim se še pri jezu, ki so jih uporabljali za spuščanje Kauri debel. Pojem kosilo in se odpravim počasi nazaj. Zadnji del poti grem skozi Billy Goat Creek, kjer so tudi tiri po katerih so spuščali že prej omenjena drevesa. Na kratko ulovim še pogled na del 180m slapu. Prispem v kamp, kjer prevrem 2 l vode iz potoka si skuham gobovo juho in riž ter grem spat. Jutri bo še en, upam da lep dan.


MOSS CREEK CAMP

Zjutraj je vreme spremenljivo, odpravim se na sprehod do razgledne točke in sklenem, da čim prej štartam proti naslednjemu cilju. Pot do Moss Creek kampa je v zelo slabem stanju, na mestih izredno strma in drseca. Velik nahrbtnik na takšni poti, mi gotovo ne pomaga. Ko se pot končno zravna, mislim da sem rešen muk. Pa temu ni tako, teren postane močvirnat in dobesedno moram skakati iz ene deske na drugo, da se mi ne udere do gležnjev. Vreme se zapira ravno ko sem pri kampu, hitro postavim šotor. Okrog treh začne deževati in ne neha, ostanem v šotoru in počivam, malo pojem, do jutra ne grem ven.

Za dobro jutro me prebudi močan veter in celo malo jasnine. Začnem pospravljati in spet me preseneti dež. Mokrega ga pospravim in za nameček mi še pušča podloga za spat. Ko se že opravljam na pot opazim, da je bila 50 m od kampa koča za bivakirat na silo odprta. Če bi jo opazil dan prej, bi prihranil mokroto šotora. Pot navzdol je precej težja kot gor. Nekatere dele moram prehoditi celo vzratno. Spet dežuje, tokrat močneje. Na poti gor in dol nisem srečal žive duše.

Ko sem prišel do ceste začnem hoditi ven iz doline, ponovno me dobi naliv in nato spet sonce. A imam srečo, po pol ure hoje mi ustavi par s pick-upom, vsedem se med prtljago in odpeljeta me ven iz doline do kraja Tairua. Skočim v Mcdonalds na free wifi in nato v super hostel z vrtom in soncem za sušit šotor in ostalo robo. Spoznam Američana, ki kolesari čez NZ, vzamem telefonsko, če se slučajno kaj srečava na jugu. Zjutraj spakiram in grem peš ob obali na hrib Paku z razgledom na vse strani, na otoke, ustje reke, kjer imajo čolne in tudi na Pinnacles, kjer sem že bil.

Na poti dol poiščem še hišo starejšega para, ki sta bila na izletu z menoj na Bledu. Imata super hišo, on veliko ribari in se potaplja za školjke. Malo smo debatirali in nekaj prigriznili. Na Coromandel bom še prišel za malo dlje januarja, mogoce gremo skupaj kaj ribarit.


ŠTART S KOLESOM

Končno je napočil čas, da se na pot odpravim s kolesom. Rad bi prevozil čim večji del Južnega otoka. Prvi cilj iz vzhoda na zahod. V Christchurchu štartam ob 6.15. Najprej je kakšnih 60 km res blagega vzpona, hitrost imam okoli 22 km/h. V Sheffildu se ob cesti ustavim v lokalu s slavnimi pitami. Vsaj tako je pisalo in res je bila dobra. Potem se začne cesta rahlo vzpenjat in kar naenkrat se postavi pokonci, zadnje 4km na Porter’s pass se dvigne za 400 višincev, od Christchurcha mojega štarta  pa 945m. Prometa ni veliko, so pa ogromni tovornjaki, ki komaj sopihajo v klanec in me s težavo prehitevajo. Ko končno prispem na vrh, iščem tablo ki bi to dokazovala. Pa je ni.

Spust navzdol je raven, a neprijeten zaradi vetra in naloženega kolesa. Po koncu spusta sledi dolga vožnja po dolini poraščeni le z grmičevjem in pogledom na okoliške hribe, ki imajo še rahlo pobeljene vrhove. Sonce tu kar močno pripeka, a vseeno boljše to kot dež. Ustavim se na Castle Hillu, kjer so kot bi se nekdo igral razmetani balvani iz apnenca. Nadaljujem pot, ki se dviga in spušča, poleg tega pa tudi veter začne resno pihati, seveda v prsa in hitrost se močno zmanjša. Ko pridem do dela na cesti, kjer asfaltirajo klanec in imajo enosmerni promet, me delavec ustavi in reče, da me bo s kombijem peljal skozi zaporo, da bo bolj varno za vse. Se ne pritožujem, naloživa kolo na kombi in me prikrajša za cca 2 km vožnje. Se nekaj kolesarjenja nato pa se ustavim v obcestnem lodge-u in si privoščim skledo pomfrija in kokakolo ter se zleknem v travo na ‘power nap’.

Moj cilj ta dan je camp Klondyke corner 30 km naprej za kar porabim vsaj tri ure zaradi čelnega vetra. Pot je super, mimo jezer in širokih rečni prodnih strug, približa se mi tudi zeleznica, ki povezuje vzhodno in zahodno obalo. Tik pred kampom grem se v motel ob cesti na pivo in kokakolo. Postavim šotor in in ko kuham letata naokrog dva  Kea-ija, gorska papagaja, ki sta precej nadležna, saj hočeta hrano. Ti papagaji so lahko kar nevarni saj ti lahko zgrizejo opremo, kolo, šotor ali celo brisalce na avtu. Malo jih preganjam in upam da bo ponoči mir.

Statistika: 140 km, 12 ur na poti s postanki cca 3h. Max hitrost 57km/h.


NASLEDNJI DAN

Ko se zbudim je zunaj sonce in tudi papagaja mi nista nic zgrizla. Spakiram in ob 8.30 odrinem proti prelazu. Po pol ure pridem do vasi Arthurs pass, nebo se zapira in rosi, zato se ustavim v DOC info tocki. Ob 10ih imam dovolj cakanja in v rosenju grem proti vrhu prelaza. Vzpona ni prevec, dezuje pa vedno bolj. Na vrhu fotka in se še bolj oblecem za dez, nato pa spust.

Zaradi spolzke ceste ne pretiravam, poleg tega mi dez sprica v obraz kot na smučanju. Po strmem delu se naklon umiri, imam pa hlace mokre in luzo v supergah. Zato ze ustavim v Jacksonu v starem motelu na vrč čaja. Zunaj se jasni, naslednja etapa je 40 km do Kumare.

Malo pred tem mi spusti zadnja zracnica, malo napumpam in hitro do Kumare. Sendvic in kokakola, nato pa v park susit stvari medtem ko menjam zracnico. Pride en mulc z bmxom, se mal pogovarjava, kolikor ga razumem z rovtarsko Novozelandskim naglasom. Sedaj imam 30 km do Hokitike. Po 10 km zagledam Tasmanovo morje. Sledi cesta ob obali, seveda spet veter v prsa, hitrost mi pade hitrost na  15km/h. Ob sestih prispem v mesto, grem do plaze. Odlocim se  da grem v hostel, se posusit in oprat robo. Poleg tega rabim zracnice a kolesarska trgovina je že bila zaprta. Naslednje ne bo do Wanake. Sledil je obrok sklede špagetov in sprehod po plazi, malo za pretegnit noge. Jutri bo verjetno nekoliko krajsa etapa.

USPEŠEN DAN NA KOLESU

Danes sem začel se kasneje, okrog 10.30. Traja preden vse spakiram. Grem še po hrano v trgovino in v kolesarsko trgovino po dve zračnici in nastavek za pumpat gume na bencinskih črpalkah. Vzamem še en bidon, saj mi nalgene flaška ne gre v nosilec na kolesu. Vreme izgleda super, a ne vem koliko časa bo ostalo, ravno zaradi tega nimam tudi cilje.

Prva etapa je 25km do Rossa, kjer so našli največje zlato zrno na Novi Zelandiji. Druga je 23 km do Pukekure, kjer se ustavim na palačinko in čaj. Razen starinske gostilne ni tam nič. Napolnjen s sladkorjem drvim do 27 km oddaljenega Hari Harija, kjer se ustavim toliko, da napolnim bidon in pogledam zemljevid. Pot je ves dan prijetna, nic čelnega vetra, malo gor in dol, a brez strmin. Na levo se vedno bolj kažejo hribi, desno pa ravnica s kravami in ovcami. Prečkam nešteto potokov in rek, ki se razlijejo preden se stekajo v morje. Temperatura  je idealna za kolo, hribi zabasani v oblakih, nad morjem pa jasnina.

Od Hari Harija prečkam Mt Hercules, ki pa ni prehud, spust navzdol pa zelo vijugast. Whataroa je naslednji kraj z gostilno, trgovino, pošto in še čem v istem lokalu. Privoščim si hamburger in pomfri, da bom zmogel do DOC campa 18km stran, kjer bom prespal. Malo pred ciljem čutim, da mi spušča zadnje kolo, zato močneje pritisnem pedala, ker se mi res ne da menjat gume pred kampom. Uspe mi. Postavim šotor, skuham hrano, zamenjam in zaflikam zračnice ter grem do jezera gledat zahod. Vidijo se že tudi zasneženi vrhovi. Bolj uspešen dan od pričakovanj.

V 123 km srečal tudi 5 popotniskih kolesarjev v nasprotno smer, samo pozdrav z roko in vsi smo drveli naprej, ni nam bilo do ustavljanja. Jutri pa res kratka pot do ledenikov.

DAY OFF IN LEDENIK

Danes ni bilo na sporedu veliko kolesarjenja, tako da zjutraj ne hitim s pospravljanjem. Imam 13 km do naselja Franz Josef (poimenovano po avstro-ogrskem cesarju, s strani raziskovalca Haasta. Ne vem zakaj, niti kdo je bil Haast, je pa po njem imenovan prelaz, ki ga bom prečkal čez par dni), kjer grem najprej v hostel. Odlozim vso opremo in vzamem le nahrbtnik  ter odkolesarim 5 km iz mesta/vasi v dolino proti ledeniku. Zaklenem kolo na parkingu, od kjer je kakšne pol ure sprehoda po suhem rečnem dnu s pogledom na ledenik in slapove, ki curlajo vsepovsod s strani. Vreme je oblačno in rahlo rosi, a ledenik se še vidi. Verjetno morajo biti barve ledu v soncu res nore. Proti koncu imajo ograjo iz vrvi, da naj ne bi šel bližje ledeniku. Vidim nekaj ljudi, ki hodijo po vzpetini iz ledeniškega kamna na drugi strani in se odločim iti bližje. Je dokaj normalna potka po kateri vodene skupine pristopajo do ledenika in nato hodijo po njem z derezami. Odpre se super pogled na ledenik in reko, ki teče iz njega.Malo počakam, saj se nebo nekoliko odpira, a ne za dolgo.

Počasi jo mahnem nazaj v hostel. Za jutri je se slabša napoved. Mislil sem iti na en vrh, kjer se tud vidi ledenik, a mislim, da jo bom raje mahnil naprej do Fox ledenika 24 km stran. So pa na poti trije malo hujši vzponi, tako da bo dovolj za en dan. Upam, da me ne bo opralo.

SPET LEDENIK IN SPET DEŽ

Zjutraj se dobro najem in napakiram kolo. Vreme oblačno, a brez dezja. Seveda pri prvem vzponu že začne, do Foxa bom že. Vzponi niso prehudi, brzina ostane 7-8 km/h in skoraj nič prometa. Sicer je tako že od Hokitike naprej, 80% vozil, ki me prehiti so avtodomi vseh velikosti in kombiji predelani v njih. Dež poneha in tudi na spustih uživam, naloženega kolesa sem se ze navadil. V treh vzponih naredim cca 600 višincev in že sem v Foxu v DOC info točki, kjer mi pustijo odložiti prtlago, medtem ko se odpravim gledat ledenik.

Spet začne deževati in grem na vročo čokolado. Dobra odločitev, saj se zunaj zliva. Ko se mi zdi, da je glavnina mimo grem 6km do ledenika. Zaklenem kolo in peš naprej. Sama dolina je bolj impresivna, ledenik pa pomojem Franz. Nazaj grede v mesto/vas me seveda spet namoči in moje ideje o kampiranju odpadejo, grem raje v hostel pod vroč tuš. V hostlu je še en Francoz, ki že dober mesec kolesari okrog. Malo debatirava in me opozori na neke ptice, ki te napadajo med vožnjo. Pravi, da so ga napadle 26 krat in da si moraš na čelado nalepit kakšne antene, ki jh prestrašijo. Proti večeru se začne zunaj jasniti, tudi napoved za par dni je boljša. Res bi rad videl ledenik v soncu, blizu je tudi jezero Matheson, kjer se naredi super odsev hribov na gladini. Drugače pa naprej proti prelazu Haast in Wanaki. Ob poti naj bi bilo nekaj lepih DOC kampov, kjer lahko prespim.


JEZERO PARINGA

Zjutraj sem se še enkrat odpeljal do ledenika, saj je bilo več jasnine. Šel sem na Chalet lookout, stran a višje nad ledenikom. Sem so prvotno vozili turiste v tridesetih letih 20. stol., saj je ledenik segal veliko dlje kot danes. Res se od tu vidi ledenik veliko bolje kot od spodaj. So bili pa v zraku non stop helikopterji za oglede ledenika, saj so po dveh dneh slabega vremena spet lahko leteli.

Odločim se, da jo mahnem naprej proti jugu, cilj je jezero Paringa z DOC campom. Do tja je 70 km a brez trgovine ali naselja ob poti. Razdelim si v tri etape, a se ne ustavljam veliko, še največ v Bruce bayu, kjer cesta pride do morja in se še  kakšen km vije ob plaži. Pot je večinoma ravninska tako da po treh urah in pol pridem do kampa. Super lokacija, klasika postavit šotor in hrana.

Počasi prihaja več ljudi med njimi je tudi nekaj mlajsih francozov, s katerimi malo debatiramo. Jutri bo še lepo vreme, tako da bo pot 49 km do naselja Haast ter še enkrat toliko do kampa preden se cesta resno začne vzpenjat cez prelaz, nekoliko lažja. Napoved za naprej je precej slabša.

PLAŽA

Danes je bil spet en super dan za kolo, dokaj ravninski in prevoženih 99 km. Temperatura ravno pravšnja in malo sonca, malo oblakov. Najprej 49 km do kraja Haast. Po dvajsetki, se je cesta trikrat povzpela in spustila vmes pa ena super razgledna točka Knight’s point, kjer lahko vidiš pečine in čeri v morju. V tem predelu tudi živijo neke vrste pingvini, a se jih s te višine ne vidi. Se pa na tej točki ustavijo vsi avtobusi in je bila kar gužva. Spust do obale in tudi do 60 na uro in brez resnih ovinkov ter prazna cesta. Uživancija!

Ko pridem do plaže, se malo sprehodim potem pa naprej do Haasta. Grem v trgovino po hrano, saj bo naslednja šele v Wanaki. Še ena porcija pomfrija v bifeju in malo počitka, saj je časa še dovolj za naslednjih 50 km do DOC campa Pleasant. Prvič na izletu kolesarim proti vzhodu kar pomeni veter v hrbet! Tu veter skoraj vedno piha z zahoda oz. z morja in se čez dan okrepi. Letim 25-30 km/h čeprav gre čisto rahlo v klanec. Na poti si ogledam še en slap, ob štirih pa sem že v kampu.  Gospod z avtodomom, kot bi mi bral misli, mi ponudi pivo, seveda ga ne zavrnem. Potem operem malo robe v potoku, saj je veter in sonce in se bo hitro posušilo.

Postavim  šotor in med kuhanjem me ponovno obiščejo roji neskončno nadležnih sandfly muh. Vedno ko kampiram jih mrgoli, tako da dolge hlače in majice ter repelent, kjer se vidi koža. Kljub temu imam stopala cisto popikana. Zvecer zakurimo ogenj z dvema Nizozemcema, ki potujeta z avtodomom. Zahod je tu okrog devetih potem pa je že malo svetlo. Ponavadi se okrog desetih poberem v šotor in napisem tele stavke.

JEZERO HAWEA

Za zajtrk se dobro napokam, saj me za dobro jutro čaka vzpon iz 100 na 563 m visok prelaz Haast pass. Cesta se takoj postavi pokonci, nato pa se naklon umiri in po uri in četrt sem na vrhu. Prelaz je v gozdu tako, da se nič ne vidi naokrog. Je pa to najnižji prelaz čez njihove alpe in hkrati meja med pokrajinama Westland in Otago. Poleg tega je totalno drugačna klima v smislu padavin, veliko bolj suho na vzhodni strani. Obvezna fotka ob tabli in še bolj se oblečem.

Ni pa na njihovih prelazih nič, nobenega bifeja kot pri nas, niti klopce, kaj šele nadstrešek, če te ujame dež. Navzdol gre spet rahlo cez 60 km na uro.  Vedno bolj se jasni, tudi razgled je super, podobna dolina kot prvi dan, z rahlo zasneženimi vrhovi na obeh straneh. V Makarori se ustavim v DOC info tocki za vremensko napoved in v bifeju na porcijo pomfrija, to je že skoraj klasika čez dan, če je le prilika.

Kmalu pridem do jezera Wanaka, nato pa se pot vije ob njem. Ogromno jezero (dolgo 45 km), izgleda bolj kot morje, zaradi neporaščenih hribov malo spominja na Kornate ali pa na Jadransko magistralo pod Velebitom. V daljavi so nevihtni oblaki zato poženem močneje, spet pomaga veter v hrbet. Prikolesarim do ” vratu” med jezeroma Wanaka in Hawea, ki sta manj kot kilometer narazen. Začne deževati, vse je črno, mene pa čaka še 6 km po makadamu do DOC campa Kidds Bush. Spotoma preganjam še krave na cesti in po pol ure sem pri campu. Ima nadstrešek z mizo zato se najprej umaknem dežju kmalu gre nevihta mimo in spet posije sonce.

Postavim šotor na obalo v prvo vrsto, hrana, sprehod ob obali za pretegnit  noge in pa nič sandflies! Upam, da bo to trend na tej strani. še malo hrane in zabavanje ob opazovanju dveh ribičev, ki sta rahlo zakopala terenca med vlečenjem prikolice s čolnom iz vode. Pomaga jima kmet s terencem in kravo na pickupu. Camp je ob obali jezera Hawea, ki so ga zajezili za elektriko in je sedaj 18 m višje kot prej. Je popularno za ribarit. Zaradi vetra je kar hladno zato se hitro poberem v šotor.

OD JEZERA HAWEA DO JEZERA WANAKA

Po dolgem času je zjutraj, ko se zbudim šotor suh in ga lahko takoj pospravim. Čeprav ponoči ni bilo mušic, piki srbijo še dolgo in sem se tudi to noč praskal kot nor.  Danes spet krajša etapa, najprej 6 km makadama do glavne ceste, po kateri sledim obali jezera do naselja Hawea. Zapeljem vanj, a ni kaj za videt, zato se ne ustavljam. Peljem se mimo jezu, ki pa se ga komaj opazi. Cesta se še naprej rahlo dviga in spušča, danes prilezem do 59 km/h na enem od spustov. Zadnji 15 km do naselja Wanaka se promet povečuje, grem mimo DOC campa, saj bom šel v hostel. Bolj zaradi tega, da imam stvari na varnem kot kaj drugega. V DOC center grem pogledat vreme, se namestit v hostel, ki ima super pogled na jezero.

Nato po dolgem času v večji supermarket in skuhat kosilo. Z raztovorjenim kolesom grem ob obali jezera po makadamu v eno in drugo stran, naklepam se dodatnih 28 km, skupaj 73. Se je treba kar nazaj držat, da ne fotkam vsakih 5 metrov, povsod polno cvetočih rož, ki pa jim še nisem ugotovil imena.

V ozadju se vidi vrh Mount Aspiring, 3033 m visok vrh, pod katerim je Rob Roy ledenik. Točno na zahodu pa se nad jezerom dviga Roys Peak (1578 m), kar imam v načrtu za jutri. Jezero je na višini cca 280 m, tako da če bo vreme bo razgled na jezero super.


ROYS PEAK

Danes je bil spet dan počitka od kolesa, če ne stejem 15 km do štarta vzpona in nazaj. Končno sem prišel tudi na pohodniški račun. Roys Peak je 1578 m visok vrh nad jezerom Wanaka. Višinske razlike je približno kot, če bi se povzpel na Stol. Ker je za popoldne napovedan orkanski severozahodnik, se ob pol devetih odpravim iz hostla. Pol ure kolesa, zaklenem ga ob vznožju in zagrizem v hrib. Pot je do vrha široka in ne prestrma, vije se v serpentinah. S terencem bi se z lahkoto zapeljal gor. Prvo uro hodim mimo ovac, nekaj zajcev, grmovja šipka in robid ter bodečih než.

V drugi polovici samo še ogromni šopi trave. Odličen pohod, saj je razgled na jezero od spodaj pa čisto do vrha. Ko pot pride na greben se odpre še pogled proti smučišču Treble cone in hribom proti Queenstownu. Oblaki se vedno bolj zapirajo in veter se že krepi. Po slabih dveh urah sem na vrhu.

Ker prihaja ploha in je precej hladno tam ne ostanem dolgo. Na poti dol začne kapljati, a ostane le pri tem, zato v zavetrju naredim postanek za malico. Na jezeru se že močno penijo valovi. Vidim nekaj čolnov in skupino jadralcev z optimisti. Drugače pa sem vsega skupaj srečal deset pohodnikov, čeprav bi se po mojem mnenju moral vsak, ki pride v Wanako povzpeti na Roys Peak. Ko sem spet na kolesu, mi praktično ni treba poganjati. Orkanski veter v hrbet me popelje do hostla. Kasneje, ko grem peš v mesto po kartušo za gorilnik pa me veter kar prestavlja po pločniku. Bo očitno treba malo več pojesti. Naslednji dan se nameravam odpraviti proti Queenstownu. Če bo vreme tapravo seveda.


WANAKA-QUEENSTOWN PREKO CROWN RANGE

Danes je na sporedu premik iz Wanake, čeprav bi z lahkoto ostal se kak dan. Jutro je sončno, zato se ne oblečem preveč, dolga švic majca je bolj zaradi sonca in te njihove ozonske luknje. Do Queenstowna sta dve poti. Po glavni cesti 112 km bolj ravnine ali pa mimo Cardrone 77 km ampak čez prelaz. Odločim se za prelaz, ker so mi všeč, poleg tega bo manj prometa. Najprej dobra urica do kraja Cardrona, ki je kot veliko mest tukaj nastal zaradi iskanja zlata leta 1862. Najbolj donosen rudnik zlata se je imenoval “Gin&Raspberry”, saj naj bi to popularno pijačo lastnik rudnika privoščil vsem delavcem, vsakič ko se je nabralo za unčo zlata.

Ustavim se v hotelu Cardrona, ki stoji še iz tistih časov. Potrebe po postanku ni, a rad kaj spijem v teh zanimivih lokalih. Kofein za vzpon, ki me čaka pa tudi ne bo škodil. Cesta se bo v naslednjih 15 km dvignila iz 550 m na vrh prelaza na 1080 m, kar je tudi najvišje ležeča asfaltirana cesta na Novi Zelandiji. Vse skupaj pa bo vzpona iz Wanake okrog 800m, približno za en Vršič. Po točno eni uri sopihanja in z vetrom iz vseh mogočih smeri sem na vrhu in že se vidi Queenstown v daljavi.Orkanski veter piha od tam in nase navlečem kar imam in nekaj pojem. Ko se spustim na drugo stran tako piha v prsa, da kljub strmini ne gre hitro in ni bojazni, da bi skuril zavore.

Pred Queenstownom grem po manj prometni cesti skozi Arrowtown (spet nastal zaradi zlata). Glavna ulica skozi center je zaprta, po sredini pa imajo mize in starejši Novozelandci s klobuki se mastijo s kosilom. Sem mislil, da je to vsako nedeljo, pa mi nekdo pove da ne. Odpeljem se v smeri napisa Chinatown, kjer so živeli Kitajci, ki so iskali zlato. Grem mimo lokala, kjer rentajo kolesa in tip reče da lahko tam pustim kolo. Ko mu povem od kje sem prišel, mi stisne roko. Malo povprašam po gorskem kolesarstvu v Queenstownu, nato pa se vležem v park na “power nap”. Počasi je treba naprej. Pridem v Queenstown, prvo res živahno mesto z veliko turisti, agencijami za adrenalinske športe, McDonaldsom in vsem ostalim. Mimogrede srečam kolesarja, ki sta bila v Foxu v istem hostlu kot jaz. Danes bom spal v kampu 10 km zahodno, zato si po dolgem času privoščim pivo v lokalu ob jezeru. Vreme je toplo in sončno, a spet piha severozahodnik, ki mi greni zadnje kilometre do mojega cilja.

JEZERO WAKATIPU

Šele zjutraj se odločim,da grem do severnega konca jezera Wakatipu. Sem mislil, da bo lep ravninski del ob jezeru pa je šlo non-stop gor in dol. Prvi del dokler se jezero ne zalomi so strma pobočja na vse strani, nato pa se odpre čudovit pogled na sever in zasnežene vrhove.

Na drugi strani jezera se začne nekaj popularnih večdnevih pohodov (Routeburn track, Greenstone track), ki grejo v smeri proti znanemu Milford Soundu. Drugače pa spet pritisne severozahodni veter direkt v prsa.V Glenorchyju se ustavim v trgovini na sladoled in kokakolo ter dopolnim zalogo hrane. Odločim se, da grem do kampa v Kinlochu.

Teoretično sta kraja precej blizu, a je vmes delta rek Rees in Dart, tako da je pot speljana 27 km naokrog. Čim zapustm Glenorchy mi spušča zadnja zračnica, zato se ustavim in jo zamenjam. Veter zadnji del se bolj pritisne in če ne bi imel števca ne bi verjel da se sploh premikam, hitrost pade na 8km/h. Naporen prejšnji dan in rahla bolečina pod desnim kolenom ne pomagata. Upam, da bo isti veter, ko se bom vračal v Queenstown. Prečkam reko Dart, zavijem na jug po makadamski cesti zadnjih 10 km do Kinlocha, kjer je kamp, par hiš, celo hostel, restavracija in mini trgovina.

Čudovita lokacija ob izlivu Darta v Wakatipu. Prvič se vržem v hladno jezero, da sperem švic. Zvečer s sosedi zakurimo ogenj in malo pogovora kdo je bil kje in kaj se splača videti.

DAN POČITKA V KINLOCHU

Danes je čas za t.i. »recovery day« in Kinloch je pravi kraj za to. Lep dan, zjutraj poležim, po zajtrku pa najprej zaflikam zračnico. Razmišljam o krajšem pohodu in odločitev pade za »Glacier burn«, saj je najbližje, le 2 km s kolesom proti vetru. Pešpot najprej prečka potok, nato pa gre v gozd podoben našim. Polno podrtih dreves, ki jih prerašča mah, poleg tega celo pot ne srečam nikogar.

Po dobri uri se gozd konca in odpre se pogled na krnico po kateri tečejo potoki, na vrhu pa se vidi sneg. Grem se kakšne pol ure višje, kjer se vidi tudi dol v dolino, jezera pa ne. Malo počitka na soncu in napolnim nalgenko z vodo iz potoka, potem pa počasi nazaj proti kampu.

Popoldne začne deževati in v šotoru malo gledam zemljevid nadaljne poti, nato pa grem v lokal na burger. Lastnika povprašam, kaj pomenino napisi ob cesti “stop Routeburn tunnel”. Pravi, da imajo idejo naredit tunel s te strani proti cesti v Milford Sound, saj bi precej skrajšalo enodnevni izlet in bi ljudje imeli več časa v samem Milfordu. Se to mi pove, da so v bližini snemali sceno iz Gospodarja prstanov. Zvečer zakurim ogenj na obali, a me dež spet prežene v šotor. Jutri se vračam nazaj v Queenstown, upam da bo suho in veter v hrbet.


NAZAJ V QUEENSTOWN

Dovolj je bilo poležavanja na plaži, treba se bo premaknit. Nazaj do Queenstowna moram po isti poti, saj je le-ta edina. Zvečer je začelo deževati in celo noč ni nehalo. Zjutraj jem v šotoru, nato slišim da ne pada več in grem hitro ven spakirat, šotor bom sušil drugič. Naokrog vidim, da bo še padalo zato se hitro odpeljem po makadamu, 9 km v veter. Začne padati in do Glenorchyja me pošteno namoči, zato se ustavim na vrč čaja. Sedim v lokalu kakšno uro in gledam oblake zunaj.

Ko se malo zjasni, grem hitro ven in na kolo, čaka me še 45 km. Dobri 2 uri, tokrat veter v hrbet, pa še bolj poganjam, da me ne bi ujel dež od zadaj. Smešno – pogledaš na eno stran in je črno in dež, na drugi pa sonce. Pravo pomladno vreme. Je pa to jezero res ogromno in je logično, da se vreme razlikuje.

Malo pred Queenstownom mi števec na kolesu pokaže, da sem do sedaj prekolesaril 1000 km. Od kar sem si sposodil kolo pa sta minila ravno dva tedna. Če bom tako nadaljeval bom na koncu prilezel na okrog 2000 km. V Queenstownu grem v hostel in v trgovino po nove zaloge hrane. Za tisočko si privoščim zrezke poleg špagetov in obvezno pivo. Malo grem še peš po centru in razmišljam, kaj bi jutri. Verjetno bom šel na vrh nad Queenstownom imenovan Ben Lomond.

VZPON NA BEN LOMOND 

Spet dan počitka od sedeža za mojo rit. Sicer s tem ni problemov, sem se pa odločil povzpeti na Ben Lomond, 1748 m visok vrh nad Queenstownom. Začne se z lepim vremenom, a napoved ni najboljša za popoldne. Najprej se pot 45 min vzpenja skozi gozd na Bob’s Peak, kamor se lahko pelješ tudi z žičnico, ki jo imajo že od leta 1976.

Peš prihraniš 25 $, ravno za eno noč v hostlu. Tukaj imajo vse od sankanja, bungeeja, zipline, downhill park za kolo v dolino, vzletišče za jadralna padala in lep razgled na jezero, mesto in okoliške vrhove.

Nebo se že zapira, do vrha pa je še 1000 višincev zato udarim hitrejši tempo, da se bo na vrhu še kaj videlo okrog. Prehitevam različno hitre in opremljene ljudi, malo pod vrhom pa starejšega Novozelandca s sivo brado, po naključju je danes ravno Miklavž. Pomaranč nima zame, greva pa zadnji del skupaj. Rosenje se spremeni v ledena zrnca, ampak vsaj nisi moker. Na vrhu oblečem vse kar imam, naredim par fotk, nekaj pojem, potem pa dol, saj je precej mrzlo.

Mimo grejo med drugim Japonec v šlapah in dva v kavbojkah. Ko pridem nižje se vreme spremeni v rahel dež, ampak kot pravijo ni slabega vremena, so le slaba oblačila. Na zgornji postaji žičnice naredim še par fotk in v dolino. Popoldne sem v hostlu, saj zunaj dežuje. Za jutri načrtujem premik proti Te Anau, po manj prometni makadamski poti mimo jezera Mavora.

PARNIK ČEZ JEZERO IN MAKADAM

Zjutraj grem peš v center se pozanimat za ladjo, ki pelje čez jezero. To je edini način, da pridem do začetka makadamske ceste skozi dolino, ki skrajša pot do kraja Te Anau. Ladja gre vsaki dve uri, stane pa 30 € plus 5 € za kolo.

Zrak se je močno shladil in sneg pobelil okoliške hribe. Ker se bo vreme popoldne izboljšalo se odločim za ladjo ob dveh. Še po hrano v trgovino, potem pa komaj najdem nekoga v hostlu, da mi odpre sobo kamor sem shranil prtljago. Ob dveh se vkrcam na SS Earnslaw, parnik, ki je letos praznoval svojo 100 letnico. Včasih je vozil ovce, kakšen avto in razne potrebščine, danes pa bolj ali manj zdolgočasene turiste, povečini Azijce in Indijce, ki srebajo kavo in jejo piškote. Ena gospa gor igra klavir in je rekla, da je bila enkrat skupina Slovencev, spomni se jih da so bili dobri pivci vina:-) Po 45 min smo na Walter’s Peaku, kjer se izkrcam. Cilj sta jezera Mavora dobrih 50 km stran. Makadam me kar dobro naruka in ker vidim prihajajočo ploho, vedrim pod redkimi borovci 20 min.

Odpravim se naprej, hitrost je manjša zaradi podlage, vetra in poti, ki se vzpenja. Razen ovc in krav ob poti ne srečam nikogar. Živali se večinoma ustrašijo in tečejo stran ali pa zamrznejo in bulijo kot tele v kolesarja. Pokrajina je čudovita, enkrat moram prečkati potok. Se raje sezujem in porivam kolo čez. Po slabih treh urah opazim, da se nebo zapira in da dež ne bo hitro ponehal. Ker ni nobenega kritja, hitro ob cesti postavim šotor in se še zadnji hip spravim not.

Začne deževati, pojem špagete, ki sem jih skuhal v hostlu in grem zgodaj spat. Ko grem ponoči ven odtočit, je nebo brez oblaka in polno zvezd. Upam, da bo tako tudi jutri in bom lahko naredil več kilometrov.

DOLG DAN MIMO TE ANAU 

Ker včeraj nisem dosti razpakiral imam danes manj dela. Šotor spakiram moker in ob 7.45 sem nazaj na makadamu. Oblačno in hladno, a vem da se bo izboljšalo. Spet moram prečkati potok in se mi kar zanohta. Po dobri uri sem pri jezerih Mavora, kjer sem nameraval spati, ustavim se za konkreten zajtrk in skuham čaj. Od tu gre makadam samo še rahlo navzdol in hitro napredujem, dokler ne slišim da se nekaj drgne na kolesu. Ustavim se in vidim, da je zaradi tresljajev odpadel eden od vijakov, ki drži prtljažnik. Malo grem po cesti nazaj, a ga ne najdem. Na srečo na sprednji vilici kolesa najdem identični vijak, ki nima funkcije (verjetno za kakšen tip sprednjega prtljažnika) in ga prestavim. Po 58 km sem hvala bogu nazaj na asfaltu.

No, vsaj gume so zdržale brez defekta. Ravno na odcepu srečam nizozemskega kolesarja, ki se odpravlja v nasprotno smer. Malo podebatirava kam in kako, ima pa na kolesu od kompasa, GPSa, do zemljevida in še česa. Jaz samo zjutraj pogledam kam in kako, tako ali tako nimaš veliko zgrešiti. Asfalt mi da novih moči in ob pol dveh sem v kraju Te Anau, danes prevoženih že 90 km. V DOC pogledat vreme in napolnit vodo nato pa v center, kjer se je ravno začela Božičkova povorka. V njej so starodobni traktorji in avtomobili, gasilci, ogromna ladja na kolesih, otroci v prikolicah, za konec pa Božiček na kosilnici.

Verjetno je to vse kar premore ta kraj. Grem na burger ter v trgovino po hrano. Odločim se, da nadaljujem proti Milford Soundu, več kot naredim danes, manj bo treba jutri, ko bo na meniju tudi prelaz za en Vršič. Poleg tega se ognem busom, ki dopoldne vozijo tja, popoldne pa nazaj in res je večino prometa v nasprotno smer.

Dohitim še eno kolesarko z Aljaske, 10 km narediva še skupaj, potem pa imam po 150 km in rahlo boleči riti dovolj in v kampu postavim šotor. Kuhat se mi ne da, suha večerja-piškoti, banane in čokolada. Zunaj pa spet roji mušic.

HOMERJEV TUNEL IN MILFORD SOUND

Zbudim se v čudovit sončen dan, a nikamor ne hitim, saj bom počakal glavni val turistov v Milford in se na pot odpravil med 11 in 12 uro. Zajtrk jem v šotoru, saj zunaj mrgoli nadležnih žuželk, pa še malo poležim po včerajšnjem napornem dnevu. Ko kasneje zunaj pakiram pride gospod iz prikolice zraven in me povabi na čaj. Z ženo celo leto potujeta naokrog, včasih pa sta delala v eni izmed gorskih koč na Milford tracku. Malo debate potem pa se odpravim na pot. 60 km imam pred sabo, 20 po bolj ravnini, 20 vzpona do najvišje točke pred vstopom v tunel in 20 spusta do cilja. Cesta več ali manj prazna in vedno višji hribi ob poti. Povsod tečejo dol slapovi, vrhovi postajajo zasneženi, res lepo, grem mimo dela, kjer je bil pred časom zemeljski plaz in je bila cesta kar nekaj časa zaprta.

Trenutno cesto ob šestih zvečer zaprejo do pol osmih zjutraj in odstranjujejo material plazu. V primeru močnejšega dežja pa je lahko zaprta tudi čez dan. Vzpon je kar dolg, a po kakšnih treh urah sem pri Homerjevem tunelu na 945 m. To je najvišja točka, v tunelu je klanec navzdol, dolg je 1,5 km in izmeničen promet. Pred vhodom me ustavi delavka in pravi, da ni dovoljeno za kolesa, bo pa prišel z druge strani delavec in mene in kolo peljal skozi z vozilom. Počakam, naložimo in skozi.

Tema in strmo, sem kar vesel, da sem v avtu. Na drugi strani me čaka spust v dolino, prvi del bolj strm, potem pa malo manj, super razgled. Ustavim se v edinih namestitvah »Milford lodge«, kjer postavim šotor imam pa dostop do kopalnic, kuhinje. Zvečer grem še zadnji kilometer prav do obale. Nikjer nobenega. Ta »privilegij« je samo za tiste, ki tu prespijo, sploh ker zdaj cesto ponoči zapirajo. Čez dan mora tukaj mrgoleti turistov, ki se vkrcajo na ladjo za izlet po soundu. Sedim na obali in gledam kako se valijo oblaki. Za jutri napovedan dež, upam da mi uspe zapustiti Milford, tokrat z avtobusom.


OBRAT PROTI SEVERU

Zjutraj začne deževati kot napovedano in na recepciji mi povejo, da bodo zaprli cesto iz Milforda ob10.30. Minibus naj bi odpeljal eno uro prej, mi pa ne morejo zagotoviti, da bo prostor za kolo. Reče naj bom pripravljen pa bomo videli. Ker je zraven jedilnica, je eden slišal pogovor in reče, da me lahko on pelje. Še boljše. Grem hitro spakirat, razstaviva kolo, ki gre z opremo brez problema v karavana. Je pa Američan, ki živi v Queenstownu in je za vikend plezal v Milfordu. Zaradi dežja iz vseh strani curljajo slapovi, vrhovi pa skriti v oblakih. Odločim se, da bolj na jug ne bom šel, zato grem z njim vse do Queenstowna. Tu bom par dni, potem pa na sever po vzhodni strani njihovih Alp. Spet na nožni pogon.


MIMO CROMWELLA PROTI PRELAZU LINDIS

Po nekaj dneh počitka v Queenstownu je čas za premik. Prvi del okrog mesta je precej prometen potem pa se umiri, cesta se vse do Cromwella vije ob reki Kawarau. Vozim se mimo vinogradov nato pa pridem do soteske z ogromno moderno stavbo. Rojstni kraj bungee jumpinga, kjer se za 180$ lahko vržeš z mosta. V 15 minutah so skočili trije in tako gre cel dan. Pa si malo zračunajte.

Nadaljujem do Cromwella, veter v hrbet in rahel spust. Ko se dolina odpre, so povsod sadovnjaki, pred vstopom v mesto pa 13 metrska skulptura sadja. Tudi tukaj je mesto nastalo zaradi iskanja zlata, ko pa so ga izčrpali so se preusmerili predvsem v sadjarstvo. Leta 1993 so zajezili reko, nastalo je ogromno jezero Dunstan, gladina se je dvignila za kar 40 m. V bife grem naredit plan za naprej. Odločim se iti naprej proti prelazu Lindis, kampirat nekje ob cesti. Še prej po zalogo hrane, nato pa borba s čelnim vetrom severno ob jezeru mimo Tarrasa. Od zadaj prihajajo temni oblaki zato sem rahlo vesel, da veter piha v drugo stran. V Tarrasu le par hiš ob cesti, nič se ne ustavljam, pozabim pa napolnit vodo. Upam, da je bo dovolj za prelaz. Od tu naprej gledam za dober prostor za prespat. Ker so povsod pašniki za ovce, so tudi mrežnate ograje pa še nobenega drevja. Sicer je pa prijetno kolesarjenje in naredim še 20 km, ko končno zagledam primeren prostor za postavit šotor, skrit pred cesto. Suha večerja – Oreo piškoti, banane in jabolka in zgodaj spat, jutri me za zajtrk čaka prelaz. Dnevni števec kilometrov se ustavi pri 118 km.


PRELAZ IN RESNIM GORAM NAPROTI

Zbudim se malo pred sedmo, pri šotoru še ni sonca, a je jasno. Na hitro nekaj pojem, spakirano imam hitro, ker nisem dosti odpiral in kuhal včeraj. Ob 7.30 je start proti 28 km oddaljenem prelazu na 970 m nadmorske višine. Cesta je prazna, večina ljudi se iz hostlov odpravi okrog desetih, ko morajo iz sob.

Temperatura ravno prava za kolesarit, dolina se zapira, naokrog pa le s travo poraščeni hribi, ob reki pa spet polno rož. Po dveh urah sem na vrhu, spet niso pretiravali z velikostjo table za prelaz.

Sledi 32 km rahlega spusta do kraja Omarama (baje meka za jadralne letalce). Majhen kraj, kjer se ustavim na zajtrk v bistroju in naredit plan za naprej. V njem sta dva kolesarja in malo poklepetamo. Prišla sta z vzhodne obale, od tu pa gresta v isto smer kot jaz, mogoče ju še srečam. Odločim se iti naprej 30 km do kraja Twizel, končno veter v hrbet in res leti po ravnini. Pogledam vreme v info točki in v trgovino po nove zaloge hrane, saj nekaj časa ne bo konkretne trgovine.

V parku srečam dve Francozinji na kolesih, eni nekaj poka v pedalu, ampak nič strašno kritičnega. Poleg tega za to rabiš ta velik ključ, ki ga noben ne nosi s sabo, do Cromwella bo že zdržala. Twizel je drugače čisto plansko narejeno mesto, ni mi všeč, zato se odločim podaljšati ob jezeru Pukaki proti hribom. Na koncu jezera v Glentannerju 41 km stran je kamp, kjer bom prespal. Cesta se vije ob jezeru, v ozadju pa so vedno bližje Južne Alpe z goro Mt. Cook. Ustavim se na razgledni točki in trije Izraelci me povabijo na čaj in piškote. Njihov namen je najvišji vrh Mt. Cook, pravijo da je cesta do 2000 m in da je koča na vrhu. Nisem povsem prepričan (naslednji dan ugotovim, da ni niti približno tako). Čaka me še zadnjih 20 km, ki pa se mi zaradi klasičnega čelnega vetra vlečejo kot že dolgo ne. Kamp ima spet super razgled na hribe okoli, najprej si naredim za jest in šele nato postavim šotor. Sončni zahod in spat, 138 km naredi svoje.


LEDENIKI IN JEZERA POD GORO COOK

Napovedan je lep, sončen, vroč dan, ki ga bom izkoristil za par znamenitosti pod goro Cook ali Aoraki (Maori ime), s 3754 m najvišjim vrhom Nove Zelandije. Nekaj let nazaj se je baje na vrhu sprožil velik plaz kamenja in ledu in goro znižal za 10 metrov. Še ena zanimivost, tukaj je tudi treniral Edmund Hillary za prvi vzpon na Mt. Everest. Jaz pa imam za začetek 22 km borbe s čelnim vetrom do naselja Cook ob vznožju gore. Najprej se odpravim peš uro stran do jezera in ledenika Hooker.

Ob poti je prej še jezero Mueller, dva viseča mostova čez reko in pogledi na s snegom in ledom prekrite vrhove. Razgledi na Aoraki z roba jezera so neverjetni, ledenik v daljavi pa je povsem sivo črn zaradi kamenja. Po daljšem počitku na soncu se vzpnem še malo višje, da bi bolje videl jezero nato pa nazaj do kolesa. Spotoma si pogledam naselje in se ustavim na pomfri.

Preden se odpravim nazaj do kampa imam na sporedu še jezero in ledenik Tasman v sosednji dolini, 8 km makadama. Dobro me naruka in zapraši vsakič, ko me prehiti kakšen avto. Parkiram in peš 15 min do razgledne točke. Čudovit razgled na jezero tipične sivo modre mlečnate barve, le pričakoval sem več ledenih gor in kosov ledu v njem. Tasmanov ledenik je z 21 km tudi največji na Novi Zelandiji, se pa hitro krči, na ta račun pa se ledeniško jezero veča.


Osebno mi je bilo tukaj veliko bolj všeč, kot ledenika na zahodni obali. Res sem imel boljše vreme, je pa tu tudi precej manj turistov. Nazaj grede najdem pot ob reki, da se ognem prahu na cesti. Za konec dneva pa še 22 km nazaj do kampa, končno konkreten veter v hrbet. Jutri etapa do jezera Tekapo, nekaj govorijo o dežju, a ne verjamem dokler ga ne vidim.


OB VODNEM KANALU

Zjutraj me okrog šestih zbudi močan veter zato pogledam ven kakšno je vreme. Slučajno je ravno sončni vzhod in le nekaj oblakov. Ker naj bi se vreme poslabšalo, pojem zajtrk, spakiram in ob 7.20 sem na cesti, ki gre ob jezeru nazaj do glavne ceste.

V uri in pol me vse skupaj prehiti mogoče 10 avtomobilov. Od križišča se kakšnih 10 km peljem po makadamski kolesarski stezi in pazim da ne povozim kakšnega zajca, ki švigajo med grmovjem. Do jezera Tekapo je še 58 km, a namesto glavne ceste, grem po asfaltu ob vodnem kanalu med jezeri. Sliši se neumno, a mi ni čisto jasno v katero smer teče voda. Na njem je tudi farma za losose.

Veter pritisne v hrbet in že sem na križišču glavne ceste in kanala. Na drugi polovici kanala so dela na cesti zato moram zadnjih 15 km v bočni in čelni veter ter družbo ostalih vozil. Ja, o vetru je govora kot med jadralci, ampak res ti ogromno pomaga ali pa ti zbija moralo. Zaradi zgodnega štarta sem ob 12ih že v naselju Tekapo ob jezeru.

Grem v hostel kjer je po naključju kolesar iz Švice. Boli ga koleno in počiva, drugače pa zanimiv tip, 1 leto je bil celo kurir na kolesu na Japonskem. Na tem potovanju pa je kolesaril že po Kitajski, Laosu, Maleziji in Tajvanu. Osebno bom tukaj ostal 2 dni,da se malo odpočijem in v miru vse ogledam. Popoldne grem do cerkvice ” Good Shepard”, ki ima namesto fresk in kipov ogromno panoramsko okno na jezero in hribe v ozadju. Usedem se na obalo in gledam kako prihajajo avtobusi z Azijci, ki se ustavijo za 10 minut. Vsi panično tekajo okrog, da bi poslikali vse kar je na razglednicah. Sicer je to jezero znano po smaragdni barvi in že večkrat omenjenimi rožami, ki cvetijo ob obali. Naselje je majhno, dokler niso v štiridesetih začeli izkoriščati vodne energije je bilo le postojanka na poti do Mt.Cooka. Jutri bom šel peš na bližnji hrib z razgledom na jezero.

JEZERO TEKAPO

Zjutraj pri zajtrku ugotovimo, da so v istem hostlu še 4 Japonci, ki kolesarijo po Novi Zelandiji. Edina razlika je, da so vsi stari okrog 80 let. Eden pove, da je celo življenje hodil v hribe pa mu je zmanjkalo vrhov na Japonskem in je začel kolesarit. Tudi oni so prejšnji dan naredili podobno razdaljo kot jaz, torej okrog 100km. Tipični japonski kaveljci. Ker praktično ne govorijo angleško, se z njimi pogovarja Švicar, ki mu gre japonščina bolje kot angleščina. Če to ni naključje. Potem pa pride še ena Čehinja na zajtrk, ki prav tako kolesari naokrog. V istem hostlu 7 kolesarjev hkrati. Kdo bi si mislil. Ko vse predebatiramo, greva s Švicarjem na Mt. John, za eno dobro Šmarno goro vzpona. Na vrhu imajo observatorije, saj naj bi bilo tukajšnje nebo eno najčistejših, svetlobno neonesnaženih na Svetu.

Na lep sončen dan kot danes pa neverjeten razgled na jezero, bi človek lahko sedel cel dan in gledal. Kava v lokalu na vrhu in malo planiranja mojega nadaljnega kolesarjenja. Ker imam še kar nekaj dni bom šel verjetno počasi proti Banks Peninsuli v bližini Christchurcha. V dveh, treh etapah bi moral biti tam, kjer si ga bom za konec vzel “bolj na izi”. Jutri pa do Geraldine 94 km severno.


GERALDINE

Zjutraj vstanem malo pred šesto in grem gledat sončni vzhod. Pred hostlom pa se japonski kolesarji ravno odpravljajo in gredo v isto smer kot jaz.

Po vzhodu grem še malo spat, okrog 10ih pa odrinem proti Geraldini. V dobrih 90 km se bom iz 715 metrov spustil na 120 metrov. Poleg tega mi pomaga veter v hrbet in spočite noge. Z mini prelaza Burke mi števec pokaže 74,1 km/h, največ do sedaj! Cesta je ravna in ne preveč prometa, ob 11.30 sem po 42 km v kraju Fairlie, kjer pojem sladoled, napolnim vodo in naprej. Promet se malo zgosti, a ni sile. Po dobri uri pa pred sabo zagledam Japonce in se ustavimo v senci. Tudi oni so se ustavili v istem kraju, ampak na pivu in ne sladoledu:-).

Poslovim se do Geraldine, saj bojo tudi oni tam verjetno spali v edinem hostlu. Pokrajina se začne ravnati in postane bolj monoto. Tako bo sedaj dva dni. Ob dveh prispem v Geraldine, izredno prijazen par, ki tudi kolesarita vodita hostel, predlagata mi po kateri poti naj grem proti Akaroi. V mesto grem za predjed na prvi novozelandski fish and chips iz lokalnega morskega psa “elephant fish”. Potem v supermarket po zrezke in pivo za večerjo ter božičkovo kapo za vzdušje. Si jo bom prilepil na čelado.


RAVNICA

Preden se odpravim iz Geraldine grem še v supermarket po fasngo za 6 dni, saj bodo nekaj časa samo manjše trgovine ob poti z dvojnimi cenami. Poleg tega še enkrat na fish and chips, saj štartam šele ob 12ih.

Danes je bil gotovo najbolj monoton dan na celotni poti. Nekaj časa grem po “inland scenic route 72″ v Mayfieldu pa udarim bližnjico proti kraju Rakaia. Prvič v mesecu je res vroče, skoraj preveč za kolesarjenje. Poleg tega sem pozabil napolniti eno nalgenko in natančno odmerjam požirke. Ob poti sami pašniki, cesta pa zadnjih 35 km povsem ravna, brez kakršnega koli zavoja.

Razdalje si v glavi spreminjam v znane relacije. 5 km je enkrat okrog blejskega jezera, 25 km je Ljubljana-Kranj, 50 km je Ljubljana-Bled, 800 višincev je enkrat na Vršič, itd. Tako malo preračunavam s trenutno hitrostjo, ki je zaradi vetra vedno nižja in si krajšam čas. Ob cesti vidim tudi srake, ki naj bi napadale kolesarje, a vse odletijo stran. Mogoče se prestrašijo moje božičkove kape nalepljene na čeladi ali pa je čas gnezdenja že mimo:). Po 91 km sem v Rakaii, grem v predrag kamp na pivo in zaslužen počitek.

BANKS PENINSULA

Danes se odpravljam na Banks’ Peninsula za zadnjih par dni mojega kolesarjenja okoli Božiča. Za začetek imam še nekaj dolgočasnih kilometrov čez polja v bližini Christchurcha. Peljem se čez najdaljši most na Novi Zelandiji z 1,8 km, ki pa je na highway 1, glavni povezovalni arteriji severa in juga otoka ob vzhodni obali.

Ogromno prometa, a na drugem bregu takoj zavijem dol na bolj mirne ceste skozi Leeston, na Coes Ford do Motukarare. Veter je pretežno ugoden, odvisno kako zavije cesta. Hribovit polotok je vedno bližje in po 55 km se ustavim v Blue duck cafe na milkshake in prvič na Novi Zelandiji, zastonj wireless. Od tu grem za del poti na makadam kolesarske steze po bivši trasi železnice. Nazaj na cesto in postanek v kraju Little River na sladoled in kokakolo, saj me čaka vzpon iz nule na primerno poimenovan Hilltop 476 m nad morjem.

Tu se odpre čudovit pogled na zaliv in Akaroo, kar je bil nekoč center vulkana, ki ga je kasneje zalila voda. Ustavim se v lokalu z razgledom in si privoščim pico. Vreme je oblačno, a po včerajšnji vročini je prav prijetno za kolo. Za konec imam še nekaj kilometrov po “summit road”, ki se vije po robu kraterja in 500 višincev spusta v Pigeons bay do kampa. Ustavim se za fotografiranje oblakov, ki se valijo čez hribe, žarki sonca pa se ponekod uspejo prebiti skozi njih.

AKAROA

Naslednja dva dni sem preživel na zunanjem delu vulkanskega polotoka Banks Peninsula. Tako strmih klancev nisem imel v celotnem mesecu kolesarjenja. Tudi vsi prelazi na južnem otoku se skrijejo pred nakloni tukaj. Iz Pigeons baya sem rabil eno uro, da sem se povzpel nazaj na summit road. Po njej nadaljujem 10 km s pogledom na notranji zaliv in Akaroo. Tukaj mi števec na kolesu pokaže skupno prevoženih 2000km, obvezno se je treba ustavit in ovenkovečit trenutek na fotoaparat in si privoščit čokolado.

Za nagrado sem si prislužil tudi 10 km spusta v naslednji zaliv Okains bay, v katerem bom prespal v kampu. V njem je polno družin, ki so prišle na podaljšan božični vikend. Malo izgleda čudno z okrašenimi smrekicami pred šotori in prikolicami, vsi pa v kopalkah in na plaži nabirajo školjke. Popoldne grem peš nazaj v “naselje”, kar pomeni približno 20 hiš, vključno z Maori muzejem, šolo,cerkvijo, bivšo knjižnico in pa trgovino/pumpo/pošto/lokalom/mehanično delavnico v enem.

Porcija fish&chipsa v “ghost townu”, družbo mi dela le maček, ki računa da ne bom zmogel cele porcije. Namečem mu malo pomfrija, ki ga z zadovoljstvom pohrusta. Zvečer na plažo spit pivo, ki ga tovorim še iz Geraldine, da bo manj teže na vzponu naslednji dan.

Zjutraj se mi nikamor ne mudi in poležim v šotoru. Preden odrinem nazaj na rob kraterja grem še na sprehod ob obali in na sladoled za energijo za vzpon. Spet slaba ura vzpona, razgleda pa manj, saj se ravno na te višini zadržujejo meglice. Cesta se še naprej dviguje a bolj nežno, dokler spodaj ne zagledam Akaroe, sledi 6 km spusta do centra mesta. Na vrtu enega od hostlov postavim šotor, kjer bom preživel 3 dni za Božič.

ZADNJI DAN NA KOLESU

Po nekajdnevnem počitku me čaka zadnji dan kolesarjenja. Do treh popoldne moram vrniti sposojeno kolo v agenciji Natural High, Christchurch. Ker sem spočit, vstanem okrog pol sedmih, spakiram šotor in vse ostalo ter pojem zajtrk. Ob 7.15 sem na prazni cesti ob obali, sledi pa vzpon nazaj na Hilltop in rob kraterja čez katerega se valijo oblaki.

Glikogenske zaloge v nogah so polne in poganjam brez težav. Proti vrhu zapeljem v oblak iz katerega začne pršeti, oblečem vetrovko in se začnem spuščati proti kraju Little River. Ker je cesta mokra in spolzka, ne pretiravam, saj se ne bi rad raztreščil zadnji dan. Spodaj pršenje preide v dež in ustavim se pod streho bivše železniške postaje. Ker je pri njih tudi 26. december praznik, ni nikjer nikogar, le skupina cestnih kolesarjev, se ne meni preveč za dež. Po uri in pol čakanja imam dosti, dež se vseeno malo umiri.

Po uri poganjanja sem v Motukarari in odločim se nadaljevati po glavni cesti do Christchurcha. Stranska namreč pelje čez hrib, a tam je povsem zabasano in dež. Ob 12.30 sem v Christchurchu, v hostel grem odložit vso opremo, nato pa imam še 10 km do izposojevalnice koles. Tukaj me ujame taka nevihta, da premočen kot miš pripeljem vrnit kolo. Gospa je zelo prijazna, ponudi mi čaj in podebatirava kje vse sem bil. Kar malo sem slabe volje, da je konec kolesarjenja, še zadnji pogled na števec, ki se je ustavil pri 2136 km.

Peš in z mestnim busom se vrnem v hostel, kjer začnem s preobrazbo v »backpackerja«.Od tu bom nadaljeval pot proti severu vse do Aucklanda od koder imam čez en mesec let domov. Vso kolesarsko opremo in odvečne stvari nabašem v torbo, ki jo s pošto za 33$ pošljem prijateljem v Auckland. Tako se znebim 7,5 kg prtljage, ostane mi le nahrbtnik s prijetnimi 20 kg (vključno s šotorom in vso opremo za kampiranje)

Galerija

6 komentarjev na ”Nova Zelandija & kolo”

  1. Zelo rada preberem tvoje zapiske in pogledam prelepe posnetke. Tako lepo, da deliš z nami. Zares pohvale vredno. Želim ti še naprej srečno in zanimivo avanturo pa zdrav ostani! LP Kara

  2. Pingback: S kolesom po Ljubljani

Pusti komentar

Tvoj email ne bo objavljen.

*

Lahko uporabiš HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>